…
tukaj, na bregu, pa čeprav sem dvakrat poskušal, dvakrat legel, dvakrat temo
pod veke priklical, a… ni in ni šlo, vse do četrte, ko sem se naveličal
brezupnega poskušanja.
Misli,
pač, po svoje delajo, in sila pestre so, ko se na vse možne načine, in kraje,
podajajo. Tudi krajši »prelet« življenja, mojega, se je znašel, med njimi, ob
vprašanju… neprimerno krepko več dobrega sem (s)počenjal, v svojem obstajanju,
kot nečesa slabega (če se je že kot takšno izkazalo, nekomu), a bi bilo, kdo bi
vedel, bolje zame, bi bolje živel, ko bi bilo obratno! Ko vso sebičnost krog
sebe opazujem, goltavo, neuvidevno, nemoralno, mejduš, da bi tudi meni uspevalo,
čeprav…
Nisem »zrcalni«
tip, redko pred zrcalo stopim, običajno takrat, kadar si brke pristrižem, a.
kljub temu – bi si zmogel v oči pogledati, ko bi bil kakršni so oni, ki so mi
merilo za vse drugo, kot pa za sprejemljivost, kaj šele pravilnost?! Da o
človečnosti besed ne izgubljam…
Za šalo
sem sklenil, da se želim v drugo živetje skotiti kot – prasec! Vse svinjsko,
kar poznam, lepo prosperira, na račun drugih, kakopak, in zahvaljujoč komolcem in
mednožju ter tistemu vsako-priložnost-še-najraje-umazano-je-treba-izkoristiti.
Pa ni samo ta, »sodoben« čas, čas prascev in prasic, daleč od tega, vedno je
tako bilo, le – nekoč niso bili »demokratični«, pa so komajda slišno, tu in
tam, zakrulili… nekoč ni bilo prevoznih sredstev, pa so bili še bolj »lokal
patrioti« (ko bi sploh vedeli kako se patriotizem izkazuje!), kot so danes…
nekoč ni bilo »radia« in »televizije«, pa spleta, ma, še časopisov, zlasti »rumenega
tiska«, ni bilo, čeprav bi hoteli brati, prav nič bolj nepismeni, kot so danes,
pa so bili manj informirani (čeprav so tudi nekoč »vse vedeli«, kakopak)…
Kakorkoli
že, prav »zabavno« je vedeti o strukturi dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se,
takoj odpadejo številna vprašanja, denimo tisto – kako da je tako malo nekih ajnštajnov,
ko pa mrgoli ta-brihtnih?! Pa ne rečem, saj se zmorejo tudi pridno učiti –
sicer do spričeval, posledično nekih funkcij, ne bi dospevali – a bi bilo še
bolje, ko bi se učenega tudi – naučili! Ne, ne, ne v podobah papagajskega
ponavljanja, pač pa v podobi razumevanja, da bi vsaj to (iz)vedeli o čem so se
tako prizadevno učili! Da bi poznali, dejansko poznali, predmet lastnega
učenja, in ne samo podatkov, ki o tem predmetu govorijo.
Ja,
mnoga vprašanja, porojena iz začudenosti, odpadejo, ko jih spoznaš, ko ugotoviš
iz česa, kaj, v bistvu, pravzaprav so! Resda se, v zameno, druga pojavijo,
denimo tisto do-kdaj-bodo-bebci-uzurpirali-svet, ali pa
mar-človek-sploh-ima-neko-oprijemljivo-bodočnost, na tem ali nekem drugem
planetu, v skupnosti z nagonskimi bitji?! A ta vprašanja so zanemarljiva, v
obstoječih stanjih, čeprav – v kolikor bodo takšna tudi ostala…
Za
danes »navijam«, da se bom zmogel nadzorovati, kajti – že prejšnjo noč se, radi
Malinega kratkega, deloma tudi nemirnega sna, nisem najbolj spočil, čaka pa me
cesta, in na njej nemajhno število kilometrov, ki zmorejo, ob neki ustaljeni,
monotoni vožnji dokaj uspavalno delovati. A se tolažim, da bom, vsaj doslej se
mi je vedno uspelo ohraniti za-volanom-ne-spečega. Čeprav…
Glavnino,
malodane vse, kar sem imel za izkazati in izpovedati, sem izkazal in izpovedal,
in malodane vse se je, vsaj doslej, kot popolnoma jalovo predstavilo. Tudi, če
ne predvsem takrat, ko sem skušal skupnosti graditi, prepričan, da imam
opraviti s sebi podobnimi »bebci«, stremečimi k istim vrednotam, kakršne sam
spoštujem, in upoštevam. Ja, nemalo energije, časa, dobesedno svojega življenja
sem vlagal tudi v takšne zadeve, da lahko zdaj ugotavljam, kako sem v nič
metal, energijo, čas, življenje, svoje, kakopak. Potemtakem – biti ali ne biti,
niti ni tako presodno hamletovsko vprašanje. Jaz namreč nikoli nisem živel za
to, da bi živel, pač pa za to, da bi za menoj, morda, kaj ostalo. Poleg zidov,
in kamna, za kar mi, odkrito, niti malo ni mar. Za kamen si celo želim, da se
nikoli z vklesanim mojim imenom ne bi znašel, nikjer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar