Pet ur
je danes šlo, za to, da sem zadeve v dolini urejal…
Najprej
sem do banke stopil. Njih bankomat je v prostoru, pa mu bolj zaupam, kot tistim
»cestnim«, do katerih ima vsakdo, nenehno, dostop, vendar – bankomat je bil »v
oskrbi« (in to precej časa), pa ni ostalo drugega, kot iti, v prijazni banki,
prijazno v vrsto, prijazno ugotavljati, da je premalo referentk, glede na
zbrane čakajoče, in prijazno upati, da v vrsti ne bo minilo več kot pol ure.
Kakorkoli že, ko sem prijazno na vrsto prišel, in dospel do denarja, sem se,
nemudoma, odpravil na vožnjo, do serviserja, da sem mu plačal za včeraj
opravljen servis in tehnični pregled…
Nato
sem se odpravil v zavarovalniško agencijo, kjer sem dobesedno iz avtomobila »snel«
uslužbenko, ki se je odpravljala neznano kam, da je odklenila vrata in
opravila, kar je bilo opraviti potrebno. Potem pa via AMZS, da sem vprašanje
registracije, celo petindvajset dni pred iztekom roka, razrešil. Potem pa – spet
nekaj »sprehajanj«…
V
drugem poskusu iskanja, sem našel ustrezen pas za kilo. Načeloma ustrezen,
kajti en od dveh trakov, katera je potrebno pripeti, je bil bistveno daljši,
kot bi smel biti, za konkreten primer. Pa sem, ob pasu, prejel tudi napotek k
šivilji…
Najprej
sem odšel v lekarno, da sem nekaj za Malo nabavil, potem pa k šivilji. Prijazno
sprejet, in dvajset minut sem se »klatil«, da sem lahko že danes prevzel
popravljeno zadevo. Na poti domov pa sem se ustavil še v neki trgovini s »kmetijskimi«
zadevami, da sem nekaj kolov za trte kupil, in nekaj mrež, za abramba pred
voluharji, za tri sadike smokev, katere sem sam vzgojil. Oliver se je odločil
samo za eno, pa jo bo prejel ustrezno opremljeno, preostali pa bom na bregu
posadil…
Da, še
sedaj mi zvenijo, resda vse bolj-od-daleč, informacije, katere mi je
posredovala prodajalka pasu. Ženska je, po izgledu, nekaj več kot deset let
mlajša od mene, prav tako je imela, na isti strani, kot jaz, težave s kilo, in
sem izvedel… iz bolnice po dveh dneh… bolniška dva meseca in pol… še po sedmih
mesecih od operacije občasno (za)čuti hujšo bolečino… omejitev dvigovanja,
največ pet kilogramov… »morali boste biti previdni, paziti boste morali,
nenehno in povsod«. Bentiš, pet kilogramov?! Ampak, vreča s pasjimi briketi
vaga deset (vem, obstajajo tudi manjše, a cenovno krepko dražje), predvsem pa –
moj Sonko! Samo sedečemu mi bo, giskica tatina, smela v naročje?! Bentiš na
kvadrat! In tisti »paziti na vsakem koraku«, »biti previden«… hudiča, še sploh
živiš, takrat, kadar se moraš nenehno z neko previdnostjo izkazovati, pa ne
smeš tega, ne smeš onega?!
Kakorkoli
že, bojda greš, ob prvem primeru kile, obvezno »pod nož«, čeprav obstaja tudi
drugačna metoda, bolj »ljubezniva«, bolj »prijazna« do pacienta, vendar moraš
biti, v času »enakopravnosti« in »enakovredne (tudi zdravstvene) obravnave«, za
to, da do takšne metode že v prvem primeru dospeš, nekaj neobičajnega (nikakor
smrtnik, navaden), denimo predsednik vlade, ali vsaj minister, »pomemben«
poslanec…
Dejansko,
»razveseljivo«. Skrbi vzbujajoče. Urediti bo treba, vsaj za dva, morda tri dni,
oskrbo kosmatincev. Upam, da bom zmogel iti po Malo, in jo vračati. Upam, da
bom zmogel, vsaj za silo, slediti njenim korakom, četudi upočasnjenim. Upam, da
bo »armatura«, s katero bodo poskrbeli za mojo »dodatno opremo«, vzdržala breg,
zlasti košnjo na njem. Upam… mejduš, pa sem že mislil, da sem z nekimi
resnejšimi upanji že opravil, dokončno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar