»Razveseljive« informacije…

Pet ur je danes šlo, za to, da sem zadeve v dolini urejal…

 

Najprej sem do banke stopil. Njih bankomat je v prostoru, pa mu bolj zaupam, kot tistim »cestnim«, do katerih ima vsakdo, nenehno, dostop, vendar – bankomat je bil »v oskrbi« (in to precej časa), pa ni ostalo drugega, kot iti, v prijazni banki, prijazno v vrsto, prijazno ugotavljati, da je premalo referentk, glede na zbrane čakajoče, in prijazno upati, da v vrsti ne bo minilo več kot pol ure. Kakorkoli že, ko sem prijazno na vrsto prišel, in dospel do denarja, sem se, nemudoma, odpravil na vožnjo, do serviserja, da sem mu plačal za včeraj opravljen servis in tehnični pregled…

 

Nato sem se odpravil v zavarovalniško agencijo, kjer sem dobesedno iz avtomobila »snel« uslužbenko, ki se je odpravljala neznano kam, da je odklenila vrata in opravila, kar je bilo opraviti potrebno. Potem pa via AMZS, da sem vprašanje registracije, celo petindvajset dni pred iztekom roka, razrešil. Potem pa – spet nekaj »sprehajanj«…

V drugem poskusu iskanja, sem našel ustrezen pas za kilo. Načeloma ustrezen, kajti en od dveh trakov, katera je potrebno pripeti, je bil bistveno daljši, kot bi smel biti, za konkreten primer. Pa sem, ob pasu, prejel tudi napotek k šivilji…

 

Najprej sem odšel v lekarno, da sem nekaj za Malo nabavil, potem pa k šivilji. Prijazno sprejet, in dvajset minut sem se »klatil«, da sem lahko že danes prevzel popravljeno zadevo. Na poti domov pa sem se ustavil še v neki trgovini s »kmetijskimi« zadevami, da sem nekaj kolov za trte kupil, in nekaj mrež, za abramba pred voluharji, za tri sadike smokev, katere sem sam vzgojil. Oliver se je odločil samo za eno, pa jo bo prejel ustrezno opremljeno, preostali pa bom na bregu posadil…

 

Da, še sedaj mi zvenijo, resda vse bolj-od-daleč, informacije, katere mi je posredovala prodajalka pasu. Ženska je, po izgledu, nekaj več kot deset let mlajša od mene, prav tako je imela, na isti strani, kot jaz, težave s kilo, in sem izvedel… iz bolnice po dveh dneh… bolniška dva meseca in pol… še po sedmih mesecih od operacije občasno (za)čuti hujšo bolečino… omejitev dvigovanja, največ pet kilogramov… »morali boste biti previdni, paziti boste morali, nenehno in povsod«. Bentiš, pet kilogramov?! Ampak, vreča s pasjimi briketi vaga deset (vem, obstajajo tudi manjše, a cenovno krepko dražje), predvsem pa – moj Sonko! Samo sedečemu mi bo, giskica tatina, smela v naročje?! Bentiš na kvadrat! In tisti »paziti na vsakem koraku«, »biti previden«… hudiča, še sploh živiš, takrat, kadar se moraš nenehno z neko previdnostjo izkazovati, pa ne smeš tega, ne smeš onega?!

 

Kakorkoli že, bojda greš, ob prvem primeru kile, obvezno »pod nož«, čeprav obstaja tudi drugačna metoda, bolj »ljubezniva«, bolj »prijazna« do pacienta, vendar moraš biti, v času »enakopravnosti« in »enakovredne (tudi zdravstvene) obravnave«, za to, da do takšne metode že v prvem primeru dospeš, nekaj neobičajnega (nikakor smrtnik, navaden), denimo predsednik vlade, ali vsaj minister, »pomemben« poslanec…

 

Dejansko, »razveseljivo«. Skrbi vzbujajoče. Urediti bo treba, vsaj za dva, morda tri dni, oskrbo kosmatincev. Upam, da bom zmogel iti po Malo, in jo vračati. Upam, da bom zmogel, vsaj za silo, slediti njenim korakom, četudi upočasnjenim. Upam, da bo »armatura«, s katero bodo poskrbeli za mojo »dodatno opremo«, vzdržala breg, zlasti košnjo na njem. Upam… mejduš, pa sem že mislil, da sem z nekimi resnejšimi upanji že opravil, dokončno!