Dovolj, zares dovolj…

… za danes, kakopak. Itak sem naredil več, kot sem se namenil, narediti, pa…

 

Vse površine, na delu, na katerem hiša stoji, površine, ki sem jih za tokratno košnjo načrtoval, so pokošene. Vse, z izjemo strmine pod hišo, na kateri stanje ni tako problematično, da ne bi zmogla še (vsaj) dva tedna (po)čakati, na obisk kose.

Kaki sem v »rehabilitacijo« odpremil.

Sedem samoniklih trt, ki so me letos dokončno prepričale v to, da jih ne bom ohranjal, sem vun-djal… in s tem pridobil sedem kakovostnejših opor za muškat, katerega sem posadil, in ga nameravam obdržati. Kakopak, tudi te opore sem namestil.

In vse na bregu rastoče trte so dočakale svoj letni rez. Na pokošenem delu, kakopak.

 

Res je, delovni pogoji so, danes, dokaj ugodni za ta letni čas. Koprenasta oblačnost, znosna temperatura, pri sedemindvajsetih, celo vetrič se je odločil na dušo pihljati, ampak…

Oddelal sem dobrih šest ur, efektivno oddelal, vmes sem si samo do dveh, na hitro pokajenih, cigaret dopustil dospeti, pa se je nabralo nekaj utrujenosti, vsekakor dovolj, da sem sklenil za danes končati, s to vrsto rekreacije. Ko bi ubogal delo, tisto, ki me (še) čaka – lahko bi mesec dni delal, vsak dan po šest, osem ur, pa ne verjamem, da bi ga uspel o(d)praviti, čeprav – bo, ko bo, če ne, bo pa drugače. Prek zmožnosti ne zmorem, in si drugače tudi domišljati ne želim. Obenem pa sem star, povrh vsega upokojen, pa »mi je ves čas tega sveta na razpolago dan«…