Kaj pa je to kej tazga…

Previdnost je mati preudarnosti, preudarnost pa je eno izmed zrn, iz katerih se zmore, v kolikor vsa lepo vzklijejo, in do svojih cvetov dospejo, poroditi umnost, da ne zapišem – modrost.

 

Preudarnost je zadržanost, nasprotje zaletavosti. Preudarnost je dvom, nasprotje prepričanosti. Preudarnost je potreba po ugotavljanju, nasprotje »vsevednosti«…

 

Zadržanost, dvom in ugotavljanje – tri značilnosti, ki druga drugo porajajo, druga drugo pogojujejo, druga drugo silijo v izkazovanje.

Kadar dospem do dvoma (do katerega bi, praviloma, moral povsem zlahka dospeti, predvsem takrat, kadar se prvič z nečim srečujem), takrat mi ta dvom pripoveduje o tem, da nečesa, morda, ne poznam, potemtakem tudi ne morem vedeti, kako se bo ta nekaj odzval, v srečanju z menoj, in kako se bom, posledično, zaradi tega srečanja odzval tudi sam. Kadar dospem do dvoma, takrat mi le-ta pripoveduje o tem, da se moram (na)učiti, o tistem, s čemer se srečujem, potemtakem moram počasi, previdno kreniti na pot…

 

Na vsakem koraku obstajajo težave. Nekatere so ponavljajoče se, standardne, običajne, pa nas lahko o njih, o njihovi samoumevnosti, o načinih njihovega izkazovanja, in (raz)reševanja, naučijo. Ni jih potrebno do obisti razumeti, ni potrebno dospeti nekih globljih ozadij, do nekih vzrokov, za to, da se naučiš vedeti o tem, da boš, na primer, kaznovan, v kolikor boš določene prepovedi kršil, ali ne boš izpolnjeval nekih obveznosti, katere si samemu sebi na vrat nakopal, s tem, ko si samostojno krenil v živetje. Veliko, če ne kar večina, pa je tistih težav, pri katerih neko učenje prav nič ne pomaga, v kolikor ni njih razumevanja, potemtakem – v kolikor ni umnosti, še prej preudarnosti, in ostalih cvetov, ki so iz semen pognali, in še prej, na samem izhodišču – v kolikor ni previdnosti.

 

Občost je – butasta! O tem ne ugotavljam edini, in še zdaleč ne prvi. In pod občost šteje vse povprečje, in tudi podpovprečje, potemtakem – 98 % celotne populacije dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se! Osemindevetdeset odstotkov, potemtakem – skorajda vsi…

 

Redke sem doslej spoznal, ki so se izkazovali z določenimi zadržki, pomisleki, dvomi… v lastne zmožnosti. Izjemno redke! Vsi ostali vedo-da-vedo… in bi lahko bili, posledično, od nekih selektorjev nekih športnih ekip, prek zdravnikov, učiteljev, odvetnikov, raznih vodij in direktorjev, do odločevalcev, potemtakem politikov. Kajti – »tistega, kar pa še ne vem, tisto se lahko naučim«… obenem pa – zadošča jim, da na hodniku srečajo nekega direktorja, na primer, in že »vedo« tisti svoj »kaj pa je to kej tazga«.

Ja, lahko bi bili, in tudi so, prisotni na vseh družbenih področjih. In »znajo«, kako ne bi, le – tega NE vedo, kaj to znanje zares je!

 

Javno šolstvo (slava mu, toliko grešnega je že spočelo, da je čudno, to, da sploh še obstaja!) je prilagojeno, s svojimi učnimi programi, s svojim »razumevanjem« znanja, s svojo »zahtevnostjo« - povprečju, mentalni revščini! In v okviru tega javnega šolstva, in družbe, Sveta nasploh, pojmujejo znanje kot zmožnost-PONAVLJANJA-(na)učenega… in v okviru tega javnega šolstva zmore uspešno dospeti do spričevala VSAKDO-ki-se-izkaže-z-zmožnostjo-PONAVLJANJA (tistega, pač, kar sliši od »učitelja«, ali kar prebere v knjigi), pri čemer sploh NI pomembno to, če – »naučeno« tudi RAZUME, če sploh ve, o čem »zna«!

 

Da, tako kot v preostalem nagonskem svetu, tako je tudi med človejaki znanje zmožnost ponavljanja, zmožnost prenašanja enega-in-istega iz generacije v generacijo, pa nove generacije NIČESAR več NE vedo o vsebinskih vprašanjih (ki so krepko pomembnejša od nekih vodo-instalaterskih opravil, katerih se zmore VSAKDO naučiti), le z več podatki razpolagajo, o več podatkih »znajo«. In, bog ne daj, da se, ob tem njihovem »znanju« okoliščine, družbene, spremenijo, kajti – v hipu se bo izkazalo kot ne samo popolno NEznanje, pač pa predvsem kot POPOLNO NERAZUMEVANJE vsebin, predmetov, s katerimi se celo poklicno ukvarjajo!

 

Tudi papagaj se NAUČI, vsega tistega, kar vedo njegovi predniki, starša, učitelji. Lahko se celo nauči »na pamet« ponoviti vse črke, zapisane v enciklopediji, vendar je s tem konec njegovega »znanja«, in ene same besede, katero bo, v tem svojem »znanju«, izrekel, NE bo razumel, kako bi šele razumel tisto, o čemer ta beseda govori?!

 

Enako, povsem enako je z njimi, z občimi! Z vso odgovornostjo trdim, da NE razumejo besed, katere uporabljajo, vsakodnevno, v TOZADEVNO, svojem jeziku! NE poznajo, pa radi tega tudi NE vedo o čem neke besede, neki pojmi govorijo! NE vedo, kako se izkazujejo, potemtakem tudi opredeljujejo, pojasnjujejo, neke (tudi značajske) značilnosti, neka čustvena stanja, in miselna, kako bi šele vedeli o zadevah, kakršna so – družbeni odnosi, neko (dejansko, človeško, in NE nagonsko, živalsko) sobivanje?!

 

Nevednost neredko enačijo z neumnostjo, pa čeprav gre za dve silovito različni kategoriji, ki v RAZUMSKEM svetu niti slučajno nista medsebojno pogojeni, kajti – razumskemu bitju NI težko reči tistega »ne vem« (absurdno bi bilo pričakovati nekakšno vsevednost posameznika, v Svetu neštetih dejstev, posledično tudi informacij, podatkov)… dočim je med njimi, nagonskimi, NE-umnimi njihov »vem« - povsem običajna zadeva!

 

Ja, zahvaljujoč obči bebavosti in njenemu »poznavanju« stvari… posledično zahvaljujoč javnemu šolstvu, in družbenim pojmovanjem (kako ne bi bilo, takšnih družbenih pojmovanj, ko pa družbo v 98 % sestavljajo bebci?!)… danes mrgoli »znalcev«, v bistvu povsem običajnih OBRTNIKOV, fizičnih delavcev, povsod, in se kažejo v podobah uradnikov, vodij, direktorjev, »zdravnikov«, »učiteljev«, »pravnikov«, ma, »strokovnjakov« nasploh, in predvsem »politikov«, da, ob tem, ne pozabim tudi na »znanstvenike« in »umetnike«! In je, v okviru takšnega stanja, DEJANSKEGA, eden največjih absurdov, sila tragičnih, (tudi) v tem, da – moraš za nekega športnega selektorja izkazati krepko več sposobnosti, kot za delovno mesto nekega uradnika, »zdravnika«, »učitelja«…

 

Biti prepričan v lastne sposobnosti. S tem, načeloma, NI prav nič narobe, takrat, kakopak, kadar je govora o SAMOZAVESTI, ki potrebuje VELIKO časa, VELIKO uspešno opravljenih PREIZKUŠENJ, VELIKO spoznane prakse… takrat, pač, kadar si prepričan v svoje DEJANSKO OBSTOJEČE SPOSOBNOSTI, medtem ko takrat, kadar nekih sposobnosti sploh še NISI imel priložnosti izkazovati, da bi jih, na osnovi izkazovanj, uspel ugotoviti… takrat, kadar se brez slehernega pomisleka, kaj šele dvoma, smatraš za sposobnega za karkoli, ali celo za vse… takrat, kadar tvoja prepričanost-vase temelji na NEOBSTOJEČIH sposobnostih… takrat pa je s tem VSE NAROBE, kajti takrat se NE izkazuješ s samozavestjo, pač pa z DOMIŠLJAVOSTJO, ki je eno od izkazovanj – NEUMNOSTI! In praksa, življenje samo, najlepše govori o njenem obsegu!

 

In, mimogrede: NEznanje je moč odpraviti (z učenjem in – obvezno – s preverjanjem verodostojnosti, resnici ustreznosti naučenega), dočim je »znanje«, NE-umnost kategorija, zoper katere ni uspešnega delovanja, kajti – z bebci, in z ostalimi rogatimi, se ne kaže »bosti«, imajo preveč trde glave, obenem pa ne obstaja mehčalec, ki bi jih, vsaj malo, omehčal…

In Svet lepo, ter vse hitreje, drvi, »poznavalsko«, kakopak, in »strokovno« - lastnemu koncu naproti. Že uspešnejše civilizacije so propadle, čemu ne bi tudi »civilizacija« tako »pametne«, sebične, goltave nagonskosti?!