Ne, ogrinjalo pa ne bom…

Marsikdaj se počutim kot nek plašč, kot neko ogrinjalo, viseče na obešalniku, katero nekdo, kadar ga potrebuje, seveda, in drugačne možnosti ni(ma), lepo sname, uporabi, nato pa ga, po uporabi, preprosto – natakne nazaj, na obešalnik, in se ne (z)meni zanj…

 

Kadar sije, in je lepo… kadar je dežnik pri roki, da dežinke odganja… takrat lahko takšno ogrinjalo v nedogled visi, in se nihče zanj ne zmeni. Niti tisti ne, katerim je najljubše, kateri ga imajo celo tako radi, da si brez njega niti sebe ne znajo predstavljati. Nekako podobno stanje, kot pri otroku, in njegovi igrački… če mu boš dal risanke za gledat, če ga boš popeljal na igrišče, na sladoled, v bazen… če mu boš omogočil nekaj, s čemer bo do zabave, lastne, dospel, in mu ne bo dolgčas, kdo ve, takrat na to igračko niti pomislil ne bo. Ležala bo, v nekem kotu, svojem, nabirala prah, in čakala…

 

Predolgo, in prevečkrat sem bil »ogrinjalo«! Predolgo, in prevečkrat, sem spoznaval »ljubeč« odnos do takšnega ogrinjala, njegovo »usodo«. In je, bržčas, v meni težava, ker mi moje razumevanje Sveta, vključno z nekimi odnosi, zlasti čustveno obarvanimi, o popolnoma drugačnem govori, tistem pravem, seveda, dočim…

 

Kadar si nekomu »ogrinjalo«, z obešalnika sneto samo takrat, kadar temu nekomu tako prija, ker si drugače ne zmore prijetnosti v času najti, takrat… takrat »napačen« jaz, s svojim »napačnim« razumevanjem, ne dospem do ničesar drugega kot do ugotavljanja – sebičnosti. Sebičnost pa ne zna, in ne zmore, kakopak, po mojem »napačnem« pojmovanju, imeti zares rada.

 

In me razmišljanje, o(b) tem, popelje do tiste zgodbe o Juliji in Romeu… da, balkon, potemtakem nadstropje, višina… je bil(o) kriv(o) za to, da se niti objeti nista mogla, čeprav ni mogel preprečiti, taisti balkon, tega, da se vsaj zrla ne bi, z razdalje, si besed izmenjevala. Besede pa naj bi bile orodja sporočanja, o vsem, in tudi o čustvovanjih, medtem ko naj bi bila čustvovanja orodja izkazovanj, tudi besednih. V bistvu nekakšna nuja, ki sleherno priložnost izkoristi, med neštetimi priložnostmi časa…

 

Ne, predolgo, in prevečkrat, sem bil ogrinjalo, da bi se mi še ljubilo biti. Predvsem pa – nobenega balkona ne vidim, na katerega bi Julija hlepela iti.