Ko sem,
med košnjo, dospel prek sredine brega, sem zagledal kaki, enega mladih, tistih,
katere sem pred malo več kot letom posadil – veter, ki je nekaj dni nazaj
divjal, ga je »prepognil«, približno pod kotom devetdesetih stopinj…
Najprej
sem, seveda, zaklel, sočno zaklel. Nato sem pomislil, da se bom, ko s košnjo
opravim, z žago podal k drevescu, in ga, tik pregiba, za-glavo-skrajšal. Niti
ne tako dolgo nazaj sem opazoval tri veje, ki rastejo na konkretni rastlini,
nedaleč pod poškodovanim delom, in razmišljal o tem, da bi jih odstranil ter, s
tem, krošnjo nekoliko oddaljil od tal… a sem, k sreči, sklenil, da raje pustim,
da je za odstranjevanje dovolj časa na razpolago. Da, ko bi se lotil »prepognjenega«
kakija z žago, danes, bi, pač, iz ene od teh treh vej nov vrh pognal.
Pravzaprav je drevo zdravo, ima dovolj močne korenine, in bi, prepričan sem,
tudi v primeru, da teh treh vej ne bi bilo, pognalo, nekje nad mestom
cepljenja, čeprav…
Misel,
da bi ga odžagal, sem hitro opustil, in sklenil, da ne bo, kar tako, zlahka,
prišlo do predaje! Bom vrhnji del raje pričvrstil, poškodovano mesto dodobra
oblepil. Imam nek plastificiran trak, katerega sem kupil, da sem, z njim,
tobogan v uporabno stanje spravil, po tem, ko ga je, lani, toča dobesedno
iznakazila, ga tako preluknjala, da se Malo ne bi moglo varno dričati po njem…
Rečeno –
storjeno! Zdaj pa držim pesti, da bo tisti delček ne preveč poškodovanih
vlaken, drevesnih (ne vem, morda je takšnih samo četrtina), zadoščal za to, da
se drevo opomore. In prepuščam Naravi, natančneje drevesu, njegovi želji in moči
za obstanek, da izkaže(ta), če je upano tudi realno dosegljivo. V kolikor ne bo…
takrat bo pa žaga svoje izpovedala. In bo, kljub temu, drevo še naprej raslo
(le z nekoliko nižje osnove).
Ni komentarjev:
Objavite komentar