Daj, poženi, skokica moja!

Ej, skokica moja, ti, sončica zlata,

poženi, poženi, daj, dvigni se s tal,

postal je iztrošen, zgolj starec, tvoj tata,

a rad bi v objemu te svojem držal…

 

In res je, kot praviš: ko ti boš velika,

bom jaz le še kupček, neznaten, kosti.

Tako tudi prav je, tako le se šika,

da mlado v cvet gre, a staro veni…

 

Še malo, pa ti mi boš roko dajala,

če zvrnem, nerodnež, se z brega v travó,

že mnoge tegobe si moje odgnala,

vrnila mi zvezdno nebo v oko…

 

Poženi, v nebo, in še dlje, nad oblake,

poženi prek dneva, poženi v noč,

morda počasneje dospem med odplake,

ker ti mi, moj čivkec, dajala boš moč…

 

Jaz tebe zdaj vodim, tja, kamor te sili,

še malo, pa vse se povsem spremeni,

in bodo spomini veljavo dobili,

da z njimi, morda, vsaj za hip otopli…

 

Kot reka sem, tečem, v neznane daljave,

in ti, tudi ti si moj žubor, moj val,

a bliža se dan, ko bom legel v trave,

kjer struge ni več, in ni njenih obal…

 

A tudi takrat, da, vem, tebi ostanem,

ti v žilah bom tekel, in v dušo te grel,

da v solzici tvoji, morda, ne postanem

le kupček pozabe, raztrošen pepel…

 

Ej, skokica moja, ti, sončica zlata,

poženi, še preden na pot se podam,

bom pustil priprta za daljni čas vrata,

da našla me boš, da se srečava tam…