Čas briše…

Čas piše, čas briše, gradi, in podira,

prinaša, odnaša, ter vleče za nos,

na želje neredke se nič ne ozira,

nikdar ne podlega, nihče mu ni kos…

 

Kar danes prebuja, to jutri odlaga,

in vselej v novih podobah hiti,

razkriva, odkriva, prav nič ne pomaga,

izkaže, potem pa zabriše sledi…

 

Ni času do časa, da bi se razvlačil,

da bi, vsaj za hip, zaustavil korak,

le šteje, odšteva, ne bo predrugačil,

že z rojstvom počasi polega te vznak…

 

Pred nosom se zdi, da neskončno se vleče,

za hrbtom za hipec samo je ostal,

brzi, ko odnaša podobice sreče,

se mu ne mudi razrešiti težav…

 

Čas teče, da teče, najraje odšteva,

in ni je stvari, da je v nič ne drobi,

vse staro je slabo, in v novem mineva,

to novo pa rado nelepo se zdi…

 

Ne vem sploh čemu v trenutkih se zlaga,

da drobce odlaga v globeli temè?!

Morda preizkuša, presoja, in vaga,

morda le do šale nenehno mu je?!

 

Čas piše, da briše, gradi, da podira,

ponuja, da vzame, da upe topi,

da enega ni v silnem času izvira,

ki ne bi potekel, da se – osuši…