Trenutek

Trenutek lovim, da v njem bi zadihal,

da ne bi mi nekam v prazno zbežal,

se sploh ne bojim, da bi mi popihal,

ker ni mu, da v moje roké bi se dal…

Mu ni do tega, da z menoj bi posedal,

iskal, tisto, česar sploh najti ni moč,

da bi, o iskanem, razmišljal, razpredal,

ker itak na koncu svetloba gre v noč…

Ga nočem prositi, da se zaustavi,

ni dano v ugodje mi biti prosjak,

pa vselej drugače se v čas svoj odpravi,

in nikdar z menoj noče iti v korak…

Lovim ga že dolgo, lovim ga nenehno,

in – že ko pomislim, da sem ga ujel,

izkaže nesramnež grdo se, pritlehno,

češ davno se tvoj je trenutek izpel…

Izpet sem, kot pesem, izpit kakor vino,

kar zmoglo se je, to mi vse je izžeto,

le drobce sem neke poskril v globino,

ne dam, kar od nekdaj mi pravo je, sveto…

Počasi soočam se z mislijo kruto,

za hrbtom je vse, kar sem kdaj sploh imel,

življenje v spomine zmetano, razsuto,

še slednji trenutek, ki k meni je smel…

Zamah zgolj z roko, naj gre k vragu iskanje,

kjer ni, tam ni najti, v podobah moči,

Resnica že itak do konca požanje,

še preden dospela bi da zacveti…

Ma, kaj bi trenutek, neskončnost požira,

in v njej kakor prah, kakor drobcena smet,

poraja mi dvome, vprašanje razpira,

o tem, če sem sploh kdaj živeti dospel!

Ker… res je, bile tudi neke so zmage,

a vsaka si našla je lasten poraz,

ne maram laži, in ne maram nesnage,

težko je, če nosiš en samcat obraz.

Ne, nočem iskati, in nočem prositi,

spoznanja neljuba so, kradejo smeh,

dovolj je že to, da bom smel odložiti

v pesem, v spomin nek, vse zvezde v očeh.