Dimnikar
naj bi prišel, danes, med sedmo in osmo, a je krog pol osme poklical, češ da
mora, preden začne deževati, še na neko streho. Razumljiv razlog. Prišel je po
deseti, odšel, ko je čas že čez enajsto kazal. In zdaj sva lahko mirna, Malo in
jaz, če bo potrebno, bova s kurjenjem zastavila.
Malo
sem tudi poklepetal, z možakarjem, in v nekem trenutku mi je potožil, češ da…
že ne vem koliko časa živi v Deželi, iz sosednje Hrvaške je prišel, in je
toliko časa tudi redno zaposlen, a mu, kljub temu, niso dodelili državljanstva,
deželnega, ko je prosil zanj. »Moj rojak Fak pa ga je v enem tednu dobil,« ga
je bilo slišati.
E pa
zdaj, sem mu pojasnil, začni teči na smučeh, morda brcati žogo, ali jo skozi
obroč potiskati… pa boš tudi ti, morda, postal »družbeno pomemben«, tako pa –
kaj sploh počneš, nevrednež, samo za to skrbiš, da je kak dimniški požar manj,
pa da je manj tistih, ki bi zaradi njega ostali brez strehe, nad glavo,
kakopak!
Ja, res
so zanimive, te, »družbene vrednote«, ni kaj, vse za zabavo zdolgočasene gmote,
ki ne ve kaj naj s svojim časom počne, obenem pa navija za skrajšanje delovne
obveznosti in podaljševanje živetja. Da bodo še bolj pameten program gledali,
med ostalimi pametnimi zadevami, kakopak, s katerimi se izkazujejo.
Kar
dolgo je trajalo, ko je odšel, da sem uspel priklicati sogovornico, in
dogovoriti datum obiska pri zdravnici. Pričakoval sem, da bom slišal, ker danes
dela do večera, pridite takrat in takrat popoldne, v najslabšem primeru tisti
pridite jutri, a se je pripetil naslednji teden. A takrat bo Malo tu, pa sem za
teden kasneje prestavil. Itak težave tačas nikamor ne bodo ubežale, obenem pa…
Ko sem
dimnikarju povedal za kilo, sem izvedel, da so jo njemu operirali pred šestimi,
sedmimi leti. In sem dobil povsem drugačne informacije, o počutju po operaciji,
kot od tiste prodajalke, včeraj. Resda ni priporočljivo kihati in kašljati,
nekaj časa, a gre, in se da. Ob čemer tudi sam ne more upoštevati omejitev
dvigovanja, je že sesalec, katerega uporablja, težji od desetih kilogramov… v
bistvu me je pomiril, tudi po vprašanje bregovite košnje.
Danes nebo
joče. Ne vem, »smo« spet dosegli nek »uspeh«, na domači ali svetovni ravni, pa
so dežinke v bistvu solzice radostnice, ali gre za izkaz neke sprostitve,
psihične, v stilu vsaj-do-konca-še-niso-zafurali, ali pa za tožnost, ker več ne
predsedujemo VS?! Kakorkoli že, pada, že dolgo ni…
In jaz
bom, končno, uspel spoznati, pardon, videti »svojo« zdravnico. Več kot dve leti
je tega, kar sem postal »njen« pacient, pa je, bržčas, že čas, da v ordinacijo
stopim, čeprav – ko ne bi bilo te kile, je vprašanje kdaj bi. A to sploh ni
pomembno, pomembno je to, da bo pojutrišnjem moja komandirka doma! Ob tem,
malenkost, pač, da si jutri lahko dovolim celo do sedme spati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar