Nek
čuden spak je, demokrat,
tak, ki
reševati se podaja,
a vse
povprek samo razkraja,
ker ni
mu prav ničesar znat.
Kjer
takšna je, v časih sodobnih, postava,
da voljo
izraža še zeljnata glava,
tam vse
so rešitve v smer utopitve,
in
kozli izgubljajo bitve!
Glas
uma v istem se žaklju nahaja,
kot butcev
premnogih glasovi,
pa
žalostni farsi ni konca, ne kraja,
in časi
prežvečeni znova so – novi…
Sem ZA…
če nisem PROTI.
Riba
smrdi pri glavi!
O, ne,
ne, počasi se ustavi:
smrdi kar
v celoti!
V
zavodu za duševno obolele
volitve
naznanjajo čase vesele.
Zdravnik
bo ob strani, mu listka ni dat,
za nore
pravice sme norec glas'vat!
Z jezikov
obeti jim silni kapljajo,
že sanjski
gradovi ležijo v dlaneh,
a
dolgo, predolgo uspehov ne dajo,
pa čas bi
že bil, da končajo v smeteh.
Nihče
nam ne more tako škodovati,
tako zapacati,
in uničevati,
kot
zmoremo sami: betic preko glave,
in vse
so povsem »demokratske« narave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar