Bilo je, bilo

Nekoč sem smel imeti rad jo, v neskončnost, brez meja.

Saj jo imam še vedno, a mi tega ne pusti.

Nekoč dajala mi je svet, svet sonca, in neba,

a zdaj v mojem svetu biti nič več ne želi…

 

Nekoč prav vse, kar sem imel, sem ji, prav rado, dal,

in ni mi žal, še več bi dal, ko zmogel bi, in znal,

zdaj ne želi, kar v meni je, ni vredno ji jemati,

prijetno ni, samo boli, ko se želi dajati…

 

Nekoč prav iste so poti obema se kazale,

da družno šla sva vsepovsod, v daljo in v šir,

zdaj teh poti prav nič več ni, kot sence so zastale,

od mene vodi jo korak, v nek tozadeven mir…

 

Nekoč… ah, ta nekoč, boleč, je pravljica živela,

prek vseh preprek, prek vseh ovir, in izven naju svet,

nekoč me je imeti rada silovito smela,

zdaj up boleč ostaja mi, da me bo smela spet…