Ko VEM,
da me ima rada… in mi to tudi sama pove, nekoliko nerodno, a kljub temu, s tem,
ko pravi, da me bo do svoje smrti imela rada »kot očeta Malčice«… in pri tem
ugotovim, da niti razumeti ni zmožna, čustvovanj, v obstoječem svojem stanju,
in NE ve, da nimaš rad zaradi tega, ker nekdo je, ali pa ni, oče tvojega
otroka, da nimaš rad zaradi tistega KDO ali KAJ nekdo je, pač pa izključno
zaradi tistega KAKŠEN je…
Pa ko
ji predlagam, naj neha skrbeti zame, naj me izvrže iz sebe, in mi pove, da je
to nemogoče, ker bi »morala iti več tisoč kilometrov stran, od mene, da bi kaj
takega lahko naredila«… in, spet, ugotovim popolno nerazumevanje, čustev,
čustvovanj, ki NE ve, da prostorska razdalja NI merodajna za čustvovanja…
Ja, ko
VEM, vse to, in še marsikaj več, pa ko vidim, kako, z zaprtimi očmi, trpi,
kadar sva skupaj in ji pripovedujem o njej, kakršna je bila nekoč, o tem, da jo
imam rad…
Marsikdo
bi rekel »bravo, na pravi poti si«, jaz pa gledam in vidim tudi neka drugačna
izkazovanja, zavedajoč se, da večine časa nisem ob njej, da bi nenehno nanjo
vplival. In še najmanj vem, koliko časa utegne takšno stanje trajat, pa tudi
tega ne morem vedeti, če bom sploh zmožen ta čas zdržat, pretrpet…
Ne vem,
že to, da jo »nekaj« veže name, da vzdržujeva odnos, stike, že to govori v prid
domnevi, da NE želi, sama po sebi, stran, od mene, čeprav – v tem trenutku nje
nihče nič ne vpraša, počne tako, in tisto, kakor in kar ji velevajo težave, v
katerih se je znašla. Nad njimi pa nimam druge moči, kot je ta, da se me
bojijo, me ne marajo in dobesedno silijo od mene… čeprav jim to, očitno, v
celoti ne uspeva.
Pomeni – ja, je nekaj na tem, da ima čustvovanje (zlasti tako
silovito, kakršno je bilo med nama)
določen vpliv tudi na bolezen! Kolikšen – o tem pa, kasneje, enkrat, če
ta kasneje sploh doživim, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar