Brajdna

Ko veter je bril, je brajdo odneslo,

in trte, prepolne, do tal vse spodneslo,

prijatelj in jaz, že cela dva dneva,

na novo postavljati smeva…

 

Bile so še v »streho« lepo razpeljane,

in polne, in težke, lepo razvejane,

pobirava s tal, da se hrbet šibi,

ko rešiš, lepo se spet zdi…

 

Še jutri, pa bo, vsaj upam, končano,

kar nekaj je grozdov rešitvi predano,

pomembno je, da je rastlinam živeti,

bo že še več grozdja imeti…

 

Že res, verzov manj, manj je tudi klepeta,

ne da se vse hkrati, in stara so leta,

le to moram znati še ugotoviti:

za koga vse to zmore biti?!