Dan za dnem…

Vsak dan me izpije, do konca, do dna,

ne vem sploh, od kod se nabira,

da mera bo polna, ne pušča do sna,

ga v mislih uspešno razdira…

 

Vsak dan, ki za dnevom je dnevu enak,

v željah je, povsem hrepeneče,

utrujen, iz dneva v dan, bolj je korak,

a zmore, še vedno, se vleče…

 

Vsak dan neka pesem, in z njo nek nov krik,

teši se, da v dalje doseže,

nešteto spominov, močan je pomnik,

boli, ker v dušo zareže…

 

Vsak dan, in že mnogo teh dni je bilo,

bi spravil me rad na kolena,

ne dam se, premočna je misel na Njo,

preveč v moji duši je Njena!

 

Vsak dan, ne razmišljam kako, in do kdaj,

le upam, da moč ne poide,

Jo kličem, in prosim, da pride nazaj,

da znova kot Sonce vzide…

 

Vsak dan, kaj bi pravil, se zgolj odvrti,

kjer tone, tam, spet, se poraja,

že vajen sem dobro, da muči, pekli,

ta dan, ki se dnevom razdaja.