Drug za drugega

Vsak tvoj pogled mi v dušo je legal,

da jo je hranil, da jo je grel,

nikdar se nisem s teboj sprl, kregal,

vedno sem tebe v oporo imel…

Vsak tvoj nasmeh mi je voljo oplajal,

bi mi brez njega bilo vse pusto,

nikdar se nisem v nasprotje podajal,

vedno s teboj mi bilo je lepo…

Vsak tvoj dotik mi priklical je sanje,

so okrasile mi sleherni dan,

nikdar se nisem usmeril v jemanje,

vselej v dajati sem bil naravnan…

In sva hitela drug drugemu dati,

ker le tako se zares da živet,

le drug za drugega zmogla sva stati,

drug le za drugega bil najin svet…

 

Zdaj pa postala sva skorajda tuja,

vem, je ostalo, še nekaj, na dnu,

še je čutiti, še vedno je nuja,

da, vsaj občasno, ob meni si, tu,

vendar ne slutiš, kako je boleče,

kakšno trpljenje v meni živi,

si na dosegu, v objem te ne vleče,

vse kar poznam, zdaj ničesar več ni…

 

Vsak tvoj objem, v njem je sonce sijalo,

v njem sem živel te, docela, prav vso,

mi ga nikdar ni zadosti postalo,

kaj bi se branil letenja v nebo…

 

Zdaj pa nek zid, hladen, trden razjeda,

skozenj le stežka nek up mi prodre,

skozenj, le včasih, uspeva beseda,

da te objame, da iskro prižge,

noče se dati, nenehno kljubuje,

bi ga podrl, v hipu, ne znam,

gledam vse moje, kar kaže se tuje,

blizu, ob meni, a sili drugam…