Kaj praviš…

Te gledam. Veke so speče, ustne drhteče, trga v globine.

Beseda moja ti riše neke podobe, nič več, nič manj.

Kaj to je, kar ti valove zbuja besneče, ko v dušo šine,

kaj to je, kar skorjo trga z nekih zatrtih vseh tvojih ran?!

 

Kaj praviš, v boje besneče moj glas prodira, da jih nahrani?

Ne zmoreš. Se ne zavedaš, pod veke gledaš, drugo spuhti.

A kažeš. Meni pokažeš, da v tvoji dušni cvetni poljani,

mene obilo, toplo, ljubeče, krepko živi!

 

Prodreti, morala z glavo tja bi prodreti, vse do utripa,

da znala, da bi spoznala, to, kar zatrla si do globin,

ko gledaš ti je vseeno, zgolj nek občutek iz dalje tipa,

čustva so mreča, v temo toneča, v svet pajčevin…

 

V prsih je bolečina, si zapisala, ko sem te vprašal,

a rekel zgolj sem besede, tiste grejoče, rad te imam,

vem, da sem, z njimi, tvoje zamiranje, za hipec vsaj, spodnašal,

misliš, da veš, a kaj ko jaz te bolj poznam…

 

Bo legla, enkrat bo legla, vsa ta nevihta, se umirila,

ne bodo več se pod tvoje veke skrivale oči,

in duša znova razprla bo v letenje svoja krila,

in tvoj objem do mene bo iskal poti…

 

Ne slutim koliko časa do takrat se bo izteklo,

in ni ga na širnem svetu ki za to odgovor ve,

le to vem, da do takrat bo prav peklensko peklo:

rada ima me, kaj to pomaga, vedet' ne sme…