Kriv, ker rad imam!

Ob meni si dobila krila,

da spet si do modrine smela,

na licu sonca dlan čutila…

Na koncu – v dalje odletela.

 

Sva skupaj šla skozi težave.

Zagnana si bila, smejoča,

oči globoke in sanjave…,

Sedaj le muka sem ti žgoča.

 

Je vsako jutro prisijalo,

ničesar, da bi kaj skazilo,

se dvoje v enem je kazalo…

V nasprotje se je obrnilo.

 

Si v mojo dušo se prelila,

in jaz sem s tvojo bil obdan,

oba sva z enim srcem bila…

A daleč zdaj sem dan na stran.

 

Saj, veš, me ne bi nič bolelo,

ko bi ne bil s teboj prežet,

ko bi srce te več ne grelo…

Te zrem. Počutim se kot smet.