Mene, mene…

Pri Malčici znova sem bil,

za dan sem se, vsaj, prerodil,

bila razigrana,

v nebo nasmejana,

kot ptici ročici

sta švigali v zrak,

poslušal sem njen »mene, mene«…

 

Žarele se njene oči,

ni sonca, tako da topli,

razbojniška duša,

svet rada okuša,

in njeni nožici

vse bolj v korak,

poslušal sem njen »mene, mene«…

 

Lepo, že boleče,

ko pride hoteče,

da dvignem v naročje jo, vse do neba,

najlepša čudesa,

njen smeh se raztresa,

in polni, da bolj se polniti ne da,

poslušal sem njen »mene, mene«…

 

Stemni se, prek svoda,

trenutek odhoda,

v objemu na ramo mi glavo je dala,

bi še, ko bi smela,

sploh stran ni hotela,

je ura objem razdejala…

Zdaj čakam spet njen »mene, mene«.