Nekoč, ja, ta nekoč…

Nekoč, v Ljubljani, hodila sva z roko v roki,

objem se je mešal in daljšal dolžino poti,

metulji hiteli, poljubi leteli, pogledi pa tisti globoki,

jaz starec, in ti bitje mlado, ob njem ki žari…

 

Še pomniš, zaman sem ti pravil, da star sem za tebe,

še preden dospela si, da zaživela bi v dan,

mi prav nisi dala, me prepričevala, da drugega nočeš za sebe,

sem belo zastavo povzdignil nad glavo, predan…

 

Le skupaj sva znala, nasmehe sejala, iskrila,

pol dneva narazen bila je že kazen željam,

svoj svet sva imela, nič izven želela, iz čaše življenja sva pila,

podobne povesti iz pravljičnih knjig ne poznam…

 

Sedaj ta nekoč prav boleče je žgoč, trgajoče,

povsod nek spomin, in le kup ruševin, prazen čas,

povsem že vsakdanje, da mro upi, sanje, da prejšnje, očitno, več noče,

pogled nima zreti, le solza mu je v okras…