Okvarjene »oči«…

Težko, praktično nemogoče je dogovarjati, in dogovoriti se, o določenih dejstvih, kadar so v vlogi sogovornika – okvarjene »oči«! Le te dobesedno vse vidijo povsem drugače, kot vidiš sam, še več, za 180 stopinj drugače, pa – če ti vidiš svet stoječ na nogah, ga okvarjene »oči« vidijo stoječega na glavi (ali obrnjeno, je povsem vseeno)…

 

Ko razlagaš, ko dopoveduješ, in ko ti uspe, če sploh, pripeljati do točke, na kateri »stisneš v kot«, in okvarjenim »očem« umanjka argumentov, takrat, pač, slišiš, da vsakdo gleda s svojega zornega kota, in da vsakdo vidi »po svoje«. Kakopak, »po svoje«, posledično, tudi »razumeva«…

 

Zdaj, s tem »razumevanjem« je velika težava, kajti – razumeš dejansko izključno takrat, kadar je tvoje dojemanje identično objektivnim dejstvom, pomeni, da NE vidiš in razumevaš »po svoje«, pač pa oboje izkazuješ dejstvom ustrezno! Pomeni, da so vsa »razumevanja po svoje«, ki se izkazujejo z nezmožnostjo dojemanja dejanskosti, v bistvu – NErazumevanja!

 

Praviš, da je, na srečo, malo takšnih, okvarjenih »oči«?! Vidiš, jaz se pa s tem ne strinjam, ker – že res, da je manj takšnih, ki dosegajo neka ekstremna stanja, a jih mrgoli, takšnih, ki »vedo«, in to še kako dobro, tisti »svet je takšen, kakršnega vidim«, kakršnega, torej, vidim jaz, s svojimi »očmi« in – »po svoje«! Pravzaprav takšne okvarjene »oči« tvorijo kar absolutno večino… nedojemljivo, nerazumsko.