Pod tiri

Nekoč, na ljubljanski postaji, si se izgubila,

bila si nesrečna, ker se ti sesuval je plan,

hotela si znati, da bi mi na vrata zvonila,

tako pa tvoj klic na pomoč mi je bil brž poslan…

Hitel sem po cesti, da ne bi me dolgo čakala,

v tistem tunelu, ki tire na sebi drži,

dve luknji, in prave ti nisi, takrat, prepoznala,

a si dočakala rešitev vseh svojih skrbi…

V objem si, smejoča, kot vihra, takoj poletela,

pod tiri v poljub se za naju ustavil je svet,

in hipec zatem istost že je začeti živela,

dokler je pač smela goreče, v nasmehu živet…

So vražji, ti tiri, mi eden te njih je odnesel,

prav tja, kjer sva skupaj zastavila najino pot,

posegel je vame in vse mi dodobra raztresel,

nič več ne bom našel, četudi iskal bom povsod…

Je zdaj res kaj bolje, čemu nisi radostne volje,

si srečna v Ljubljani, zakaj pa potem te boli,

ja, vem, Senca segla je s tem v neko svoje vesolje,

a, veš, v vesolju počasi vse tone v temi…

 

Pod tiri, v poljubu, ki vedel ni, koliko traja,

povest je bila, zdaj za njo le boleče ostaja…