V
bistvu je smešno. Vse do trpljenja!
Smešno,
grenko, da poraja solze.
Senca,
ki spremlja vso pot mi življenja,
vselej je
zvesta, drugam sploh ne gre…
Bolj
kot se trudim dobro dajati,
bolj me
po glavi, bolj zagreni,
bolj mi
je dano do konca spoznati
to, kar
je vredno, in tisto, kar ni!
Nož je
v hrbtu, in pljunek čez lice,
kakšna radost,
kdo je ne bi spoznal,
padle,
že davno, so v duši mi ptice,
nekdaj
pa z njimi do sonca sem znal…
Smešno,
prav smešno, sanje so zmota,
kaj bi
iskrenost, če v blatu konča,
moj
rad-imam pod nogami se mota,
kdor le
utegne, ga rad potepta!
Smešno,
do kletvic, ruši, razdira,
ni več
greniti, je grenko do dna,
tam,
kjer sebičnost je česta manira,
tam
rad-imam moj prav nič ne velja!
Kaj le
bi tožil, kdo sploh posluša,
komu,
hudiča, za druge je mar,
tava v
brezdušnem zaman redka duša,
tava,
dokler ne odtava v vnemar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar