Spet
neko jutro, ki v dnevu izginja,
bojda v
nasmehu sije z neba,
v meni
ničesar, za ščep, ne spreminja,
ni do
nasmeha mi, kar si odšla…
Spet
nek nov dan, ki se nudi, in daje,
bojda se
v takšnem lepo preživi,
meni
vsega ni, kar čutim najraje,
tvojih
globokih, iskrivih oči…
Na
mojem nebu svetiš v spomine,
da zabolijo,
kot nož, vse do dna,
hipec
ne neha, kanček ne mine,
se mi
drugače, brez tebe, ne zna…
V meni
doma si, da hraniš, in greješ,
da se
mi hoče, se mi sploh živi,
v meni
pojoča, in v meni se smeješ,
a kaj,
ko tukaj, ob meni, te ni…
Spet
neko jutro, kot vsa ostala,
se mi
rojeva zato, da ga ni,
ti si
življenje v meni prižgala,
zdaj
pa, brez tebe, se vse bolj gasi…
Spet
nek nov dan, kot premnogi, le dan je,
pride,
da mine, da seže v noč,
so
izpuhtele, brez tebe, mi sanje,
zlahka
budila si ti jih, nekoč…
Na
mojem nebu si ti, da mi siješ,
da me
poganjaš, da dihati smem,
da me v
toplino, v sebe oviješ,
zdaj le
v spominu, predaleč očem…
Si v
mojem dnevu, in v noči, in v dihu,
v slednjem
trenutku, brez tebe ne znam,
a kaj,
objeti te smem le v stihu,
nič sem
brez tebe, preklet, vražje sam…
Ni komentarjev:
Objavite komentar