Ostala
bom, kolikor boš me hotel!
Do
zadnjega diha s teboj bom živela,
do zadnjega
diha bom zate skrbela…
In zdaj…
zdaj jo čas je vzel.
Ne, ni
začutila, da bi mi bežala,
čutenja
bi njena ob meni ostala,
a prav
ta čutenja, radost, ko se zveča,
so
silam temačnim odvečno moteča!
Ostala
bom, kolikor boš me hotel…
Prav
nič več, ne prošnja, na koncu ni zneslo,
ko jo
je, prav zlahka, od mene odneslo!
Čeprav
sem jo vselej le grel.
In –
hranim besede trpeče jetnice,
so najine
sreče edine resnice,
a kaj
mi pomaga, kar z njimi razkriva,
ne vem
niti tega, če – je sploh še živa?!
Ostala
bom, kolikor boš me hotel…
In
družno izpolniva njeno obljubo,
saj bitje
prelepo, in dobro, mi ljubo,
v sebi
do svoje bom smrti imel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar