Griz v
žemljo in srk čaja,
lakota naj
ne nagaja,
vem,
bolj skromno je kosilo,
vendar
bo, za silo…
Morda
enkrat desetdnevno
popestrim
si, tozadevno,
na
meniju so piškoti,
tudi to
ne moti…
V
mesecih treh desetkrati
znalo kuhano
dišati,
ni
pomembno, da le siti,
pade vse
iz riti…
Kupil
sem krompir, za juho,
a jo
kuham bolj na suho,
volja
mi do lonca noče,
ko pa
je prevroče!
Jed mi
je, od nekdaj, nuja,
se ob
njej preveč zamuja,
kupi,
skuhaj, jej, pospravi,
v
školjko še opravi…
Žemlja
in požirek čaja,
nezahtevnega
značaja,
bi
povsem drugače jedel,
ko še s
kom bi sedel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar