Ne
morem nič, ne želim,
da najino
spremenim,
vse,
kar sva znala, je kot sanje,
želim,
nenehno, da spet
jih
dano bo zaživet,
da
skupaj se podava vanje…
Ti meni
in tebi jaz,
žarel je
v sreči obraz,
med
zvezde sva vsak dan letela,
in
komaj čakam na to,
da
greva, znova, v nebo,
jaz
tebe, ti boš mene grela…
Zgradila
sva si svoj svet,
in bil
je s soncem prežet,
drug v
drugem sva veselje tkala,
nikdar
bilo ni hudo,
nikdar
v obupu oko,
po
skupni poti vselej znala…
Sedaj
trpiva oba,
med naju
dalja zašla,
in
morava jo preživeti,
verjemi,
dan bo dospel,
ko bo
objem zaživel,
se
smela bova, spet, imeti…
Vse
čaka, kot je bilo,
bo nama
zopet lepo,
se bova
polno spet čutila,
zdaj
pol sem jaz, pol si ti,
a to se
vse spremeni,
in bova
v eno se združila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar