Ko z vseh kotov vidiš…

Resnica ni tisto, kar se ti kaže, pač pa tisto, kar je potrebno razkriti.

Resda je lahko tudi tisto, kar se ti kaže, skladno z resnico, a večinoma, zanesljivo, ni. Vsaj ne v svetu nagonov, prilagodljivosti, nemoralnosti, neiskrenosti, v svetu, v katerem »moraš najprej imeti rad sebe«, dočim do tega, da bi še drugega imel, zares rad, sploh ne dospeš.

Nagoni imajo smolo. Najprej - ne vidijo pod površje, pač pa le tisto, kar zmorejo s čutili zaznati. Kot drugo – ne pomnijo, sočasno vsaj, različnih, nasprotujočih si informacij, da bi sredino iskali. Zato se vsakokrat odzivajo kot neposredno reagiranje na neka delovanja okolja, pa jim neke konstantnosti, potemtakem načelnosti, ne gre pripisovati. O tem še najlepše priča nenehno družbeno skakanje z leve na desno, in po počitek, še malo, po sredi.

Ko z vseh kotov vidiš, in zmoreš vse videno v poenoteno podobo zliti… še takrat ni nujno, da si do resnice dospel, in je potrebno preverjati, tisto, kar si, domnevno vsaj, ugotovil, tako da- ja, resnica je enostavna zadeva, pot do nje malo težja, njena ugotovitev pa večini nedosegljiva. Govorim, kakopak, o zadevah, ki sicer obstajajo, a ne v nekih svojih materialnih, čutilom dostopnih podobah.

In – ko ugotoviš resnico, s področja družbenega življenja, če temu tako rečem, takrat, običajno, z ugotovitvijo nisi najbolj zadovoljen.

In je podobno na osebni ravni, prav nič manj »navdušujoče«,

Resnica ni nasprotnik, ni nek sovražnik, je edini način dospetja do nečesa boljšega, vrednejšega, pa čeprav… zna hude udarce (po)deliti!