Ne
morem reči, da sem padel na psa. Imam namreč dva. Čeprav je ena psica. Lahko pa
rečem, da sem si vselej želel iskrenih bitij, takšnih, ki se zmorejo s
predanostjo izkazovati. Potemtakem – aleluja, uspelo mi je, celo dva takšna
imam!
Tudi
tega ne morem reči, da sem v alkoholu tolažbo poiskal, pa celo trojno mačke
vidim. Ne morem, ker jih vidim trojno tudi takrat, kadar niti kapljice ne
zaužijem, obenem upam, da se tudi četrto mačje bitje ne bo od nekod priteplo,
in si me prisvojilo. Že s tem, da tem trem strežem, imam dovolj mačjih opravil.
Tudi ne
morem reči, da sem uboren kot miš, kajti – ko bi bil, mi ne bi miši v hišo
silile! Le kaj bi pri revežu počele, ko pa si zmorejo vsepovsod, in zlasti pri
dobrih-ljudeh, ugodja poiskati! Ne nazadnje imamo vsi radi živali, baje.
Odkar
več nimam ovac, tudi pastir nisem več, ovca pa tudi nikoli nisem bil, vsaj ne
pomnim, da bi kdaj z nekim pastirjem karkoli imel. V bistvu bi se lahko samo z
oslom primerjal, čeprav tudi tu primerjava ne bi vzdržala – osli so pametnejši
od mene, kaže, samo enkrat gredo na led…
Prasci
mi smrdijo, prasice tudi, od svinjakov sem vselej bežal, in ga v hiši ne bi
imel… pernat nisem, krila so mi uspešno potolkli… bentiš, bolj kot gledam, bolj
me v neko preteklost vleče, in to v davno preteklost, v čas, v katerem še ni
bilo dvonoge »poštenosti«, k dinozavrom! Pa o dvojem razmišljam: h kateri vrsti
bi lahko pripadal in predvsem – kakšno vražjo smolo sem imel, da nisem izumrl?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar