To, kar
sem dobil, za tisto, kar sem dal, to mi je šolnina.
V šoli
nikoli nisem razreda ponavljal, in v življenju ga tudi ne mislim.
Imel
sem številne učitelje, in tudi »učitelje«, a mi je še največ razkrilo doslej
poslednje »šolanje«. Pomagalo mi je namreč do tega, da sem dolgotrajno domnevo
o tem, da sem bedak, spremenil v spoznanje, da sem, bedak. Kakopak, za ta »uk«,
ki mi je bil krepko zaračunan, sem hvaležen. Zdaj vsaj vem, kje, na čem sem, in
predvsem vem, komu, in kdaj, še zmorem, še smem – biti bedak! In koliko,
kakopak.
Zahvaljujoč
zmožnosti logičnega sklepanja, in upoštevaje zakonitosti, po katerih dobesedno
vse poteka, sem tudi povsem drugače zagledal tisto, kar sem poprej povsem
napačno videl. Da, celo preteklost, moja, se mi je v povsem drugačnih podobah
razkrila, kot so bile tiste, katerim sem verjel. Pardon, ker sem bedak, ne samo
verjel, pač v polnosti zaupal!
Potemtakem
– je še kaj vrednejšega, kot je to, da ti je resnica razkrita?! Obstaja nekdo,
kateremu si lahko še bolj hvaležen, kot tistemu, ki ti resnico razkrije?!
Ne, nič
ni vrednejšega, kot razkritje resnice, pa čeprav v drobovje mrcvari, in ne,
nikomur ne moreš biti bolj hvaležen, kot tistemu, ki ti svoj pravi obraz
pokaže, pa čeprav je tak, da ga raje nikoli ne bi videl!
Ni komentarjev:
Objavite komentar