Roko k sebi!

Laž naj v laži sebi išče, prazno in zlagano,

drugega ji ne pritiče, smradna je, nevredna,

naj ji v laži vse mineva, ji bo razdejano,

med smetmi naj konec najde, sama zgolj smet bedna!

 

Pljunek si v obraz zasluži, a je brez obraza,

le smradu kup neizmeren, drek, ki v drek zgolj sodi,

pa – ko najde se v temini lastnega poraza,

roke naj ne bo, ki reši, ki na svetlo vodi!