Čas je krut

Že cela večnost je tega,

kar ni te tu, ob meni,

ničesar ni mi vrednega,

vsi dnevi izgubljeni…

 

Že cela večnost, čas je krut,

kar Sonce si mi vzela,

da v temi sem povsem razsut,

in je vsa volja izpuhtela…

 

Že celo večnost kličem te,

in upam, moledujem,

s teboj prav vse zdaj moje je

predaleč mi, na tujem…

 

A rad bi znova poletel,

za dnevom dan okušal,

rad bi poljubil te, objel,

tvoj topel glas poslušal…

 

Že cela večnost, čas polzi,

prav nič ne prizanaša,

zgolj trga, muči, le boli,

in v prazno vse odnaša…

 

Morda v dalji slutiš vsaj

kako vse v meni joče,

ker Sonce si želi nazaj,

da je z menoj sijoče…

 

Že cela večnost, a še vre

mi iz oči boleče,

ko pravi, da si meni vse,

da vir si moje sreče…

 

Ne vem, morda vsaj tu in tam

ti dano je zaznati,

da nočem, in da sploh ne znam

iz duše tebe dati…

 

Že cela večnost, bom zdržal,

te smel bom pričakati?!

Mar čas me krut bo pokopal,

mar smel bom spet vstati?!

 

Pogrešam te, do dna boli,

le tebe potrebujem,

da zrem v globoke ti oči,

da v sanje spet zaplujem…