Tako si zapisala:
"Vsak trenutek brez tebe peklenska daljina, vse kar ohranja življenje v meni je tista Tvoja nežna toplina…
In bol, ki jo pijem, muke peklenske, v upu, da dano bo nekega dne, te oviti toplino, čutiti vso tvojo bližino…
A pekel živim ga, ga diham, iz dneva v dan v pozabo usiham… smrt mi je blizu mi sestra je draga, morda me vzame, me reši, pomaga…"
In pripišem...
UPAJ, Miš moj, UPAJ in SE BORI!!!
Smrt prav ničesar ne bo rešila, prav z ničemer NE more pomagati, nasprotno, lahko samo uniči nekaj LEPEGA, DOBREGA, MENI TAKO ČUDOVITEGA - MOJE SONCE!
In s tem, ko bi se predala, Miša moja, s tem ne bi uničila samo sebe, pač pa bi umrl tudi velik del mene! Tega pa NE želiš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar