Dnevi
so pusti, le gole veje
stezajo
žalost vse do neba,
ni
želje plahe, da se nasmeje,
kaj bi
hotela, ko več ne zna,
zgodbe
so v listih davno uvele,
veter
odnesel je slednji glas,
nekdaj
so tvoje oči mi žarele,
nekdaj
za naju je bil srečen čas…
Stezajo
neme se kot prikazni,
tu in
tam ptici so za pristan,
čas rad
zabriše, čas rad izprazni,
meni po
vrsti za dnevom dan,
in le
spomini, niso zbledeli,
lajšajo,
da mi je priti v noč,
tvoji
objemi so k meni leteli,
da bi
ogreli me, davno, nekoč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar