Le nekaj razmišljanja...

So stanja, pri katerih je povsem brezpredmetno apelirati na neko vest, ker – kjer ni (samo)zavedanja, tam tudi vesti ne more biti…

 

Tudi apelirati na neko razumskost, na sočustvovanje, in, posledično, na uvidevnost, kaj šele na etičnost, je povsem neosnovano. Kjer ni, kadar ni, tam tudi najti ni mogoče, če še tako iščeš. Ne nazadnje, že pri večinskih »normalnih« je sklicevanje na omenjene vsebine, bolj ali manj, potrata časa…

 

Edino, na kar se smem zanašati, je – čustvovanje! Pri čemer moram upoštevati, da je le-to razdeljeno na dva pola, med seboj nasprotujoča si!

 

Prva so čustvovanja negativnega stanja, torej stanja, katerega sem, od prvega trenutka dalje, skušal vsaj omiliti, če ne tudi odpraviti. In to stanje se je, v odnosu do mene, čutilo ogroženo, pa sedaj čustvuje na način, da izraža strah pred menoj, in odpor napram meni. In je to čustvovanje tudi povzročilo odmik za slabih sto kilometrov…

 

Druga pa so čustvovanja pozitivnega stanja. Ta čustvovanja so smela živeti malodane devet let, in prav njim sem lahko hvaležen za to, da še obstaja smisel mojih prizadevanj!

 

Res je, v tem času so negativna čustvovanja tozadevno močnejša, a zgolj tozadevno, ker…

Predstavljaj si nek voz, ki drvi po bregu navzdol… na vsakem metru se mu hitrost veča, obenem pa ga neka sila vsake toliko ne samo zaustavi, pač pa mu smer obrne, in začne voz…

 

Ki ga nosi stran od mene, prihajati k meni! In ne samo, da prihaja, k meni, konstantno sva »na zvezi«, in na tej »zvezi« sva že kar nekaj nesporazumov uspela prebroditi… pa voz, še vedno, prihaja k meni!

 

Da, in moram upoštevati obe čustvovanji. Prvemu se ne smem preveč zameriti, ker bo, za kazen, drugo »lopnilo po glavi«, ga še nekoliko bolj pobilo, zatrlo… drugega pa smem, celo moram, božati, da ga grejem, spodbujam, mu skušam dodatnih moči poroditi. In, ne nazadnje, to, drugo, pozitivno čustvovanje si tudi zasluži božanje, tako lepo, toplo je, in tako spontano in silovito se je izkazovalo, da je resnično, pristno, iskreno! Tisto, in takšno, zaradi katerega sem že nekajkrat zapisal, da sva skorajda devet let živela pravljico…

 

Ja, zavedam se, da je čas moj zaveznik. Tudi moj, seveda, kajti predvsem je njen, ona zmore s časom še največ pridobiti! Samo tega se ne morem zavedati, koliko dni bo še potrebnih, preden se bo obstoječe razmerje prevesilo v prid tistemu stanju, v katerem sva smela živeti polna zadovoljstva in nasmehov.

 

Upam, da o tem kmalu izvem, relativno kmalu, seveda.