Hip za hipom bolečina

Ni dneva, ni hipa, ki v meni premine,

v časih, ko se je stemnilo nebo,

brez žalosti moje, in brez bolečine,

brez upa, da smel bom objeti, spet, Njo!

 

Ni misli, ki ne bi do Nje me vodila,

nasmeh mi je tujec, ga več ne poznam,

ni volje, da bi me na pot napotila,

brez Nje na planetu vesoljnem sem sam!

 

Ni dneva, ki se iz noči mi poraja,

da nanj bi vsaj čakal, da bi ga želel,

počasi mi teče, a vse bolj razkraja,

nekje, v daljavi, vse kar sem imel!

 

Ni ptice, cvetlice, oko da privleče,

dežuje naj, sije, sploh mar mi več ni,

nekoč pa sem segal v nebo, in do sreče,

ko tonil sem v Njene globoke oči!

 

Ne, dneva ni, hipa, da v prazno ne steče,

da me zgolj odnaša, da muči mi čas,

le želja je tu, da me trga, in peče,

kako rad poslušal mi ljub Njen bi glas!