Mar veš?

Mar veš, Miša moja, morda, kje doma

je sonce, ki srečo mi zbuja,

mar veš, kje pogled je, ki čarati zna,

da, v hipu, se volja ne kuja?!

Mar veš, kje se meni nebo okrasi,

posuje v noč zvezde žareče,

povem ti, pogled v tvoje mehke oči,

pa v moji je duši topeče…

 

Mar veš, kje je meni, za vedno, pristan,

v katerem ves svet mi zastane,

kje celil se kup nekih mojih je ran,

kje sežem na cvetne poljane?!

Mar veš, kje doslej sem pobiral se s tal,

da mi je bilo spet živeti,

povem ti, v objemu sem  tvojem pognal,

s teboj v njem podal se leteti…

 

Mar veš, Miša moja, kje ogenj vzplamti,

da hlad mi, do konca, odžene,

kje mavrica vzklije, in spev se zbudi,

kje pot je v nebesa za mene?!

Mar veš, kje prav vselej sprejet sem in ljub,

kje v temi se up mi zasveti,

povem ti, prav zlahka tvoj sladek poljub

zna v dušo me tvojo odeti!