Kako si?

Jenjava, ta, najin klepet,

kot da bi se ugašal,

redkejše vse, vse manj besed,

kako si, bi te vprašal…

 

Saj vem, odgovor že poznam,

vsaj tistega od prej,

a kljub temu spet čakam nanj,

da bral bi ga naprej…

 

In tudi, ko sprašuješ ti,

ko si še spraševala,

ničesar ni, da hvalil bi,

le žalost je ostala…

 

Mar je končala krhka nit,

še ta ni dopuščena,

je najin čas s temo prekrit,

in pravljica zgubljena…

 

Mar upati mi dovoliš,

da sonce še prisveti,

da se zbudi moj dobri Miš,

in poleti objeti?!

 

Kako si, bi te spraševal,

novice lepe slišal,

počel, kot sem najbolje znal,

a up se mi je stišal…

 

Ja, vem, ostalo bo, nekje,

v tebi in pa v meni,

vendar objem nič več ne sme,

poljubi izgubljeni…

 

Kako si, tam, kjerkoli si,

je zdaj vsaj manj boleče…

Pri meni solza govori,

da daleč sem od sreče.