Sedim in čakam…

Sedim. In čakam. Da se oglasi.

Nič kaj prijetno. Zgolj – boli!

Problem je moj. Me ne bi žgala,

ko me s seboj ne bi obdala…

 

Sedim. In čakam, da, kdo ve,

povede njeno jo srce,

in upanje v temi mi tipa,

sploh še živi, sploh še utripa?!

 

Sedim. In čakam. Na ramena

so legla težka mi bremena,

a sam sem kriv, to vem, priznam,

čemu tako jo rad imam?!

 

Sedim. In čakam, tone svet,

morda z njo vred sem šel umret,

pa le še v meni tožen spev,

njen glas, poljub bo biti smel…

 

Sedim. In čakam. Čas polzi.

Ne, zdaj se mi sploh ne živi,

ostal brez duše polovice,

brez Sonca, do neba vodnice…