Ko si smela biti

Nekoč si smela biti, da, smela si živeti,

kot moja Miša prava, edina, kar jih je,

takrat si se dajala, hitela si ogreti,

pogled, dotik, nasmeh, sijaj… zdaj to nič več ne sme…

 

Kot kužek si, prav vdano, s pogledi mi sledila,

hvaležna za trenutek vsak, ko skupaj sva bila,

hitela si spet priti, ko nekam si krenila,

objem te najin je pojil… zdaj ni nič več tega…

 

Nekoč si mi dejala s-teboj-bom-vse-do-kraja,

s teboj in zate hipec vsak, dokler me boš hotel,

in ni bilo besede, da ruši, da razkraja,

nikjer povesti takšne… jo bom še kdaj živel?!

 

Ko smela si še biti, ko smela si živeti,

bila si Sonce, ki zlati mi v duši, dan na dan,

čez muke vse, ovire, sva znala poleteti,

drug drugega bila sva moč… a zdaj si daleč stran…

 

Ko si še smela biti, smejati se, žareti,

takrat sem zmogel čvrsto stat, bila si mi ves svet,

drug drugemu sva znala oblake vse razpreti,

do zvezd sva, družno, našla pot… te smel bom še imet'?!