Nebo se mi izmika…

Stegujem se v neko nebo,

le-to pa se izmika,

nekoč mi je bilo toplo,

zdaj žalost je velika.

Stegujem se, a v meni strah,

morda povsem zaman je,

nekoč držal sem ga v rokah,

na njem ubiral sanje.

Nekoč budilo je nasmeh,

in prav močno ga grelo,

zdaj le z daljave je v očeh,

nasmeh pa mi je vzelo.

Nekoč zlatilo je, do dna,

da duša čezenj je letela,

zdaj vse, kar zame še ima,

je želja, ki bi bit' ne smela.

Nekoč na nebu sem živel,

in Sonce sem na njem porajal…

Mar res zato sem rad imel,

da brez neba bi se razkrajal?!