Mar bova še kdaj, znova…

Življenje je takrat, ko sveti,

takrat, ko se hiti razdati,

da hrani, da hiti ogreti,

da v drugem mu je sploh obstati,

življenje je takrat, ko bije,

da drugemu radost poganja,

ko drugemu v očeh zasije,

pa skozenj sebi še poklanja…

 

Življenje ni, da sebi hoče,

ne rabiš, kadar drug ti daje,

da drugim zna samo pekoče,

ker sebe le ima najraje,

življenje ni krog-moje-riti,

čeprav to često zmore biti,

takrat le, kadar se deli

življenje res živi!

 

Mar bova še kdaj, znova, znala,

do sinjega neba dospeti,

drug skozi drugega iskala,

vse tisto, kar pusti živeti,

mar smel iz tvojih spet oči

bom sebi Sonce zreti,

mar še kdaj v meni smela ti

boš najti svoj leteti?!