Tri zvezde

Obstajajo tri zvezde. In ena je bolj bleda…

Nekoč še smele so žareti, za hipec nek samo.

Zdaj tožno je srce, ko te tri zvezde gleda,

se jim povsem stožilo je njihovo nebo…

 

Je prva zvezda Mala. Vsa krhka, modrooka.

Brezskrbno naj bi štela, po vrsti, svoje dni.

Naj polnih pljuč sijala, bi z nekega oboka,

v višavah nasmejanih, kjer dobro vse živi…

 

Je druga moje Sonce. Je vrelo znalo biti.

V njem vse, kar zna veljati, kar gre imeti rad.

Bi moralo živeti, bi moralo topliti,

a kaj, mu moč usiha, ga golta nek prepad…

 

In tretja zvezda, bleda, kdo drug, le jaz, seveda,

ki upam, a v solzah se mi mnog je up izpel.

Življenje me le muči, in mi vse bolj preseda,

a rad le svoji zvezdi sijoči bi živel!

 

Na eni je razsuti, uničiti, ubiti,

te zvezde, upajoče, jim še je do neba.

Na drugi strani pa je živeti jim pustiti,

je volja ta odvisna izključno od srca…

 

Povej, če ni prehuda, kako se tebi kaže,

katero stran izbrati, v življenje ali v nič?!

Naj volja vse ogreje, ali naj vse umaže,

mar Dobro bo uspelo, morda – slavil hudič?!