Imam
nek panj. Je moja opora.
Visok,
krepak, močan. Zdržati mora!
Ob
njem, včasih, počepnem, in zmorem ga objeti,
takrat,
ko mi nič več ne gre, in sili me ihteti…
On pa
stoji, trpežen, vdan.
Je
vljuden, prav nič ne sprašuje.
Prenaša
solze mojih ran,
in,
vred z menoj, kljubuje…
Ja, dan
za dnem, kot da bi stal,
da bi v
objem se meni dal…
Ničesar
ne razkrivam, čepim, ihtim, se zjočem,
v tolažbo
je, od njega več prav ničesar nočem…
On pa
stoji. Prav vselej, nem.
Prijatelj,
ki zame je res vedno.
Le
njemu izjokati smem
življenje
svoje bedno…
Ni komentarjev:
Objavite komentar