Podeli mi nagrado, Miš!

Nekoč mi neka, relativno priznana, pesnica za otroke ni verjela, ko sem ji odgovoril, da sem knjigo s štirimi verzificiranimi pravljicami naredil v štirih dopoldnevih. Ona bi jo, baje, najmanj mesec dni spočenjala…

 

Nekoč sem bil, ves čas sodelovanja, v okviru satirične priloge enega med osrednjimi slovenskimi dnevniki, najštevilčneje objavljan avtor. Tako krepko je število mojih zapisov prevladovalo, da je urednik, sam od sebe, del besedil opremljal z mojima začetnicama, da ne bi prevečkrat moje ime in priimek štrlela, na plano, v ljubosumnost ostalih sodelujočih…

 

Nekoč sem bil najbolj objavljan avtor v lepem številu nekih revij, namenjenih otrokom, tistim mlajšim…

 

Nekoč sem doživel, da sem v treh urah, od takrat, ko sem prek elektronske pošte poslal rokopis, zbirko liričnih pesmi, prejel obvestilo, da bo založnik knjigo natisnil, in je dospela tudi pogodba…

 

Nekoč me je nekdo vprašal, koliko ur potrebujem za pesem, eno, katerokoli. In ni verjel, ko sem mu rekel, da so ure meni merilo za več pesmi, ne zgolj za eno…

 

Nekoč me je nekdo vprašal, če bi lahko napisal pesem o vsem, o čemerkoli, bi mi, denimo, on povedal neko besedo, omenil nek predmet, pojem, jaz pa bi potem napisal… bi, brez težave!

 

Ja, nekoč sem celo živel od pisanja, izključno od pisanja. Dokler se ni pojavil, meni, tisti ČEMU, KOMU, ZA KOGA…

 

Danes zapisujem le radi tega, ker mi v žilah tečejo besede, ker jih čutim že od malega. Če pa jih lahko še nečemu namenim, potem – toliko bolje!

 

Nekoč se nisem oziral, denimo pri satiri, politični, niti na »priporočila«, niti na grožnje. Cenzure enkrat samkrat nisem dovolil – enkrat posezi v moj zapis, pa boš drugega iskal, da ti svoje pošilja…

 

Nekoč so me, prek zapisanega na spletu, »speljali v svet«, pa sem kar nekaj let, zapovrstjo, hodil naokoli, v čezmejni prostor, na razne prireditve, namenjene otrokom. In pisal v njim primernem, neslovenskem jeziku. Če že pišem, potem naj razumejo, teoretično vsaj, tisto, o čemer jim sporočam… in tudi pri tem sem dospel do tistih ČEMU, KOMU, ZA KOGA, kajti – s tem, ko skušaš učiti, vzgajati, nasprotovati slabemu, podpirati dobro, izpostavljati etičnost… s tem ne spreminjaš sveta, pač pa zmoreš spremeniti le sebe, tako, da iz nekih iluzij dospeš do razočaranj…

 

Ja, nekoč. Oh, ta nekoč!

Danes samo še za lasten užitek. Če kdo najde, v tem, kar počnem, nekaj sebi in zase, prav, če ne, tudi prav! Čeprav…

 

Ko bi ona našla dovolj spodbude, v verzih, katere poslednji čas iz sebe spravljam, potem bi pa prejel največjo nagrado doslej, večjo od nekih solza, denimo, na literarnih večerih, od nekih izjav, da so nekim njim moje pesmi bolj všeč od pesmi nekega zelo uveljavljenega, večjo od pogodbe-po-treh-urah, večjo od ocen kolegov, nekih, tudi čez mejnih, večjo od tega, da sem smel ne samo spoznati, pač pa tudi biti dober z imeni, pesniškimi, ki še kako veljajo v tem, podalpskem prostoru. In so me sami medse vabili. Drugače ne bi šlo, se, vsaj doslej, nikdar nisem vsiljeval. Nikomur, nikjer, v ničemer.

 

Miš moj, vem, da bereš. Daj, potrudi se, podeli mi življenjsko nagrado… pa ne za verze, ki hočejo iz mene, pač pa za tisto, kar je v meni, in je zate, te prosi, da taisto spet vzameš, v celoti, v neomejenih količinah!