Ko bi
mi zmogla vse solze prešteti,
prav vsak
trenutek, ki muči, pesti,
ko bi v
očeh mogla žalost mi zreti,
vedela
bi, kje te največ živi…
Ko bi
spoznala, da sem brez nasmeha,
da moj
izdih le v zaman mi umre,
da
preden krene, se volja že neha,
vedela
bi, kje te največ zdaj je…
V mene
si legla, že davno, pred leti,
v meni
ti vselej bilo je toplo,
v meni
nasmeh tvoj zna sonce odstreti,
v meni
je zvezdnato tvoje oko…
V meni
si našla zavetje, in rime,
v meni
lebdela si preko sveta,
v meni
je roka, ki tvojo brž prime,
kadar
preti, da korak te izda…
V meni
srce je, ki tebi se daje,
v meni
je duša, s teboj biti zna,
v meni
si tisto, kar čutim najraje,
v mene
si legla, ne boš več odšla…
Tudi,
če v dalje se, tuje, podajaš,
tudi, če
žene te stran čudna moč,
ni ti
oditi, ker v meni ostajaš,
v meni
še vedno si, kakor nekoč…
V meni
vse čaka, da, znova, vstaneš,
roki še
pomnita najin objem,
ko v
njem za hipec, en samcat, zastaneš,
celo
boš večnost ostala v njem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar