Moje Sonce

Moje Sonce zna topliti, me nekoč je grelo,

meni na nebo hitelo, meni je živelo,

moje Sonce zame sveti, meni vedno sije…

Moje Sonce zna trpeti, ga oblak prekrije.

 

Moje Sonce je dajalo vse, kar je imelo,

za nasmeh moj vse bi dalo, zanj bi izgorelo,

v nasmehu mojem zase je moči iskalo…

Zdaj oblak mu ne dovoli, da bi mi sijalo.

 

Moje Sonce v duši nosim, in srce ga greje,

je v spominu še topleče, se široko smeje,

up ga hrani, in naproša, da spet zaživi…

A oblak temačen tega mu ne dopusti.

 

Moje Sonce plemenito, dobro, zlato, milo,

je nekoč življenje moje mi, s seboj, zbudilo,

z njim nekoč je duša pela, in srce plesalo…

Zdaj oblak mu ne dovoli, tega, niti malo.

 

Moje Sonce… zanj bi krenil še na kraj sveta,

da bi znova zasijalo, s svojega neba,

da bi, znova, pozlatilo mi, s seboj, vsak dan…

A oblak ne da se zlahka, je preveč teman.