Naj kar boli!

Bojda se preveč predajam, žalosti, in bolečini.

Bojda moram pozabiti, in zamahniti z roko…

Eh, tak bojda, ki ne čuti, ki na silo vse razblini,

kar je vrednega na svetu, kar je lepo in toplo!

 

Če nekdo mi stol odnese… naj mu služi, v veselje,

drugega si bom nabavil, če drugače šlo ne bo!

Ko pa upe mi ugasne, sanje vse, vse moje želje,

le kako z roko naj maham, ko pa – ni moči za to?!

 

Je nevredno vse, kar šteje, tam, kjer zmore vse denar!

Mnogim takšne so radosti, mnogim mar je le za stvar!

Jaz pa… če vse odpišem, kar v meni je, in bo,

le kje najdem si hotenja, v žalosti oči mi mro?!

 

Ni ga, ki mi zmore vzeti, tisto vse, kar v meni je,

zmore, resda, prizadeti, da v dno duše zaboli,

vendar tudi ko razkraja, ko me muči, ko me žge,

brez tega mi nič ni dano, brez tega me nič več ni!

 

Ko bi se kar zlahka dalo, da zamenjaš nek svoj svet,

bore malo bi veljalo, vrednega bi ne bilo,

če se nimam, če ni v meni, le čemu mi je živet,

le čemu bi se sploh trudil, ko – zamahnil bi z roko?!

 

Ona mi prav vse je dala, mi prižgala luč z neba.

Ko se je drugam podala, me prekrila je tema.

Čudežne ni baterije, Sonce da nadomesti,

rana v meni je globoka, pa ni čudno, da boli…