Nekje, vem, si

Nekje, vem, skrita si, pobita,

zavržena in poteptana,

in sama sebi nisi dana,

s solzami žgočimi oblita…

 

Nekje, vem, čakaš me, želeča,

da ti odpravim vse trpljenje,

povzdignem, znova, te v življenje…

Medtem pa bol se tvoja veča!

 

Ko znal bi čudežno ravnati…

A moraš pomagati mi,

ker sam ne zmorem teh moči,

ki zmogle bi te izbezati!

 

Ja, kličem te, in te želim!

Zato mi v srcu je boleče,

in roko dajem, da izvleče,

da zopet te v objem dobim!

 

A ti… ne smeš samo čakati,

dovolj si moraš zaželeti,

da kreneš silam se upreti,

okove težke razdejati!

 

Na drugi strani sem zidu.

In trudim se, da moč mu krušim,

da, skupaj ga s teboj, porušim,

pa da dospela boš do tu…

 

Do tu, kjer za teboj vzdihujem,

kjer s tvojimi solzami jočem,

kjer nasmejano tebe hočem!

Te rad imam, te potrebujem!