Ni moč še bolj boleti!

Ko nekdo ti da vse svoje nebo,

in sonce, ki nenehno sije…

ko poskrbi, da ti lepo je, in toplo,

te v svoj nasmeh mehko ovije…

ko neka duša s tvojo vkup se zlije…

Potem, znenada, v nič se vse razbije…

 

Takrat ni moč, da bi kaj bolj bolelo,

da bolj mrcvari, da bolj zagreni,

kadar ugasne, vse, kar je gorelo,

se znajdeš v hladu, znajdeš se v temi!

 

Takrat vse drugo nevažno ti postane,

še sebi nisi, kar, nekoč, si bil,

kako bi, ko le neka sled ostane,

z izgubo si v spomine preminil…

 

Ja, vem, kar nekaj je tega ostalo,

v tebi, v meni, zmore le trpet,

vendar – mar znova bo še kdaj pognalo,

mar smelo, znova, bo kdaj poletet?!

 

Daj, prosim, čuti, v prsih glas poslušaj,

z resnico hoče na prostost dospet,

ti pa slediti čim bolj mu poskušaj,

pa spet bo lepši, in toplejši svet!